|
|
Pogosto zastavljena vprašanja
vsa pogosto zastavljena
vprašanja v .pdf datoteki - 702 kB
odgovori
 Splošno
Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) predstavlja
s 55 sodelujočimi državami največjo regionalno mednarodno organizacijo.
V regiji, ki jo pokriva, je OVSE primarni instrument za zgodnje
opozarjanje, preprečevanje konfliktov, pokonfliktno obnovo in krizno
upravljanje.
Zagotavljanje varnosti s strani OVSE temelji na sodelovanju in
celostnem pristopu do problemov, s katerimi se le ta sooča. Prednostne
naloge njenega delovanja predstavljajo: a) utrjevanje skupnih vrednot
držav članic in izgradnja demokratične družbe, ki temelji na vladavini
prava, b) preprečevanje lokalnih konfliktov ter stabilizacija in
vzpostavljanje miru na konfliktnih območjih, c) soočanje z varnostnimi
grožnjami ter preprečevanje nastajanja novih političnih, ekonomskih
in socialnih razlik. Temeljni dokument OVSE predstavlja Helsinška
sklepna listina, ki definira zaveze na politično-vojaškem in ekonomsko-okoljevarstvenem
področju ter področju človekovih pravic.
Glavne naloge Organizacije so: ukrepi za krepitev zaupanja in varnosti,
zgodnje opozarjanje, preventivna diplomacija, preprečevanje konfliktov,
pokonfliktna obnova, varstvo človekovih pravic, nadzor nad orožjem,
ukrepi za krepitev zaupanja in varnosti, krepitev civilne družbe,
demokratizacija, izgradnja institucij, opazovanje volitev, vzpostavitev
sodnega sistema, usposabljanje policije ter boj proti terorizmu,
organiziranemu kriminalu in trgovini z ljudmi.
OVSE po mednarodnem pravu nima pravnega statusa. Države, vključene
v OVSE, se formalno-pravno naslavljajo kot "sodelujoče države",
in ne kot "države članice", ki so pristopile h konkretnemu
ustanovnemu aktu. Njene odločitve niso pravno, temveč politično
zavezujoče. Navkljub temu ima številne lastnosti mednarodnih organizacij
stalne organe odločanja, stalni sedež in institucije, stalno osebje,
redni proračun in misije ter urade v številnih državah. Sedež organizacije
je na Dunaju. Nekateri uradi in institucije, ki delujejo v njenem
okviru, pa so še v Kopenhagnu, Ženevi, Haagu, Pragi in Varšavi.
Poleg teh deluje tudi 18 terenskih misij na področju Jugovzhodne
Evrope, Vzhodne Evrope, Kavkaza, in Centralne Azije.
Pri izvajanju svojih dejavnosti in uresničevanju zastavljenih ciljev
se OVSE intenzivno sodeluje z drugimi mednarodnimi organizacijami
OZN, Svet Evrope, EU, NATO.
Države članice OVSE so: Albanija, Andora, Armenija, Avstrija, Azerbajdžan,
Belorusija, Belgija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Ciper, Češka,
Danska, Estonija, Finska, Francija, Gruzija, Grčija, Hrvaška, Islandija,
Irska, Italija, Kanada, Kazahstan, Kirgizija, Latvija, Lichtenstein,
Litva, Luksemburg, Madžarska, Makedonija, Malta, Moldavija, Monaco,
Nemčija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Romunija, Rusija,
San Marino, Slovaška, Slovenija, Srbija in Črna Gora, Sveti sedež,
Španija, Švedska, Švica, Tadžikistan, Turčija, Turkmenistan, Ukrajina,
Uzbekistan, Velika Britanija, Združene države Amerike.
OVSE ima vzpostavljene tudi partnerske odnose s šestimi sredozemskimi
državami t.i. Mediteranski partnerji za sodelovanje (Alžirija, Egipt,
Izrael, Jordanija, Maroko, Tunizija) ter petimi azijskimi državami
t.i. Partnerji za sodelovanje (Afganistan, Japonska, Južna Koreja,
Mongolija in Tajska).
Zgodovina
Zgodovina OVSE sega v sredino 60-tih let prejšnjega stoletja,
ko je takratna Sovjetska zveza predlagala sklic Evropske varnostne
konference, ki bi sprejela pravno zavezujoč tekst, s katerim bi
potrdili obstoječe meje v Evropi in postavili okvir gospodarskega
sodelovanja med Vzhodom in Zahodom.
Začetek t.i. helsinškega procesa predstavlja otvoritev Konference
o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE) v Helsinkih 3. julija
1973. V prvi fazi procesa je 35 zunanjih ministrov iz vseh evropskih
držav (razen Albanije), ZDA in Kanade sprejelo t.i. Modro knjigo
in predstavilo stališča svojih vlad glede varnosti in sodelovanja
v Evropi ter nadaljnjega delovanja Konference. Druga faza je potekala
v Ženevi od 18. septembra 1973 do 21. julija 1975, ko so strokovnjaki
35-ih držav v prvih multilateralnih pogajanjih med Vzhodom in Zahodom
oblikovali Sklepno listino KVSE. V tretji fazi - od 30. julija do
1. avgusta 1975 - je 35 predsednikov držav oz. vlad v Helsinkih
podpisalo Helsinško sklepno listino (Helsniki Final Act). S njenim
podpisom so države izrazile podporo nadaljevanju s Konferenco osnovanega
multilateralnega procesa, v katerem bi prihajalo do periodične izmenjave
stališč glede izvajanja določil navedenih v dokumentu, ter nalog
definiranih na Konferenci, kot tudi glede poglabljanja medsebojnih
odnosov, izboljšanja varnostne situacije in nadaljnjega procesa
sodelovanja.
Helsinška sklepna listina potrjuje 10 načel miroljubnega sožitja
(t.i. helsinški dekalog), s katerimi so bili vzpostavljeni temeljni
standardi o odnosih med državami, ter standardi ravnanja držav do
svojih državljanov: 1. suverena enakost držav; 2. izogibanje grožnji
s silo in njeni uporabi; 3. nedotakljivost meja; 4. ozemeljska celovitost
držav; 5. mirno reševanje sporov; 6. nevmešavanje v notranje zadeve;
7. spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin; 8. enakopravnost
in samoodločba narodov; 9. sodelovanje med državami; 10. izpolnjevanje
obveznosti po mednarodnem pravu.
Vzpostavljene so bile tri dimenzije sodelovanja (t.i. košarice),
ki so določile prvenstvena področja delovanja OVSE: (1) politično-vojaški
vidiki varnosti, (2) sodelovanje na ekonomskem, znanstvenem, tehnološkem
in okoljskem področju, (3) sodelovanje na humanitarnem in ostalih
področjih (človekove pravice, sodelovanje na področju kulture in
izobraževanja).
S spremembami v 80-ih in začetku 90-ih let prejšnjega stoletja
je morala KVSE svoje aktivnosti prilagoditi nastalim razmeram in
prevzeti nove naloge. Tako je bila 21. novembra 1990 podpisana Pariška
listina za novo Evropo, ki je postavila prve temelje za institucionalizacijo
KVSE kot foruma za politične konzultacije. Ob tem je bilo odločeno,
da se politične konzultacije izvajajo na ravni predsednikov držav
oz. vlad vsaki dve leti, da se ministri za zunanje zadeve sestanejo
najmanj enkrat letno kot formalni Svet, ter da se visoki uradniki
zunanjih ministrstev sestajajo občasno kot Odbor visokih uradnikov.
Oblikovan je bil tudi Sekretariat, Center za preprečevanje konfliktov
in Urad za svobodne volitve.
Na nadaljevalnem sestanku v Helsinkih od 24. marca do 8. julija
1992 so bili ustanovljeni Forum za varnostno sodelovanje, Visoki
komisar za narodne manjšine, Ekonomski forum in Finančni odbor ekspertov
v okviru Odbora visokih uradnikov. Takrat je bila formalno ustanovljena
tudi funkcija Predsedujočega (Chairman-In-Office), ki je odgovoren
za koordinacijo in konzultacije o vseh aktualnih KVSE zadevah.
Na Ministrskem svetu v Stockholmu od 14. do 15. decembra 1992 je
bila ustanovljena funkcija Generalnega sekretarja.
Zaradi navedenih institucionalnih sprememb je KVSE iz procesa prerasla
v organizacijo, ter se tako na Vrhunskem zasedanju v Budimpešti
leta 1994 preimenovala v Organizacijo za varnost in sodelovanje
v Evropi - OVSE. Ob tem so se organi preimenovali v Ministrski svet
(prej Svet KVSE), Visoki svet (prej Odbor visokih uradnikov) in
Stalni svet (prej Stalni odbor). Povečale so se pristojnosti Predsedujočega
OVSE, Generalnega sekretarja, Visokega komisarja za narodne manjšine
in Urada za demokratične institucije in človekove pravice (ODIHR).
Proces
odločanja
Na temelju enakosti vseh držav članic in kooperativnega pristopa
k varnosti se odločitve v OVSE sprejemajo s konsenzom - odločitev
je sprejeta, če nobena država ne izrazi zadržka do predloga. Dokumenti
in odločitve so za države članice OVSE politično zavezujoči ter
pričnejo veljati s trenutkom, ko je bilo doseženo soglasje. S sprejemom
novega dokumenta prejšnji ne postane neveljaven, temveč posamezni
dokumenti gradijo drug na drugem in tvorijo t.i. aquis OVSE, katerega
morajo sprejeti vse nove članice.
Po sprejemu odločitve s konsenzom lahko vsaka država članica poda
interpretativno izjavo, v kateri pojasni svoje zadržke. Izjava je
podana v pisni obliki in se doda k sprejeti odločitvi oziroma zapisniku
sestanka.
V posebnih primerih se lahko odločitve sprejmejo brez soglasja
vseh držav.
Postopek odločanja v OVSE pozna t.i. načelo konsenz minus ena,
kjer se odločitev sprejme tudi brez soglasja države, proti kateri
se ukrepi uvedejo. Slednje je bilo doslej uporabljeno zgolj enkrat
- leta 1992, ko se je odločalo o suspenzu članstva tedanje Jugoslavije.
Druga izjema je t.i. konsenz minus dva, po katerem lahko Ministrski
svet dvema državama v sporu ukaže, da poiščeta možnost sprave, četudi
ti dve izrazita zadržke. Ta izjema še ni bila uporabljena.
V primerih, ko ni mogoče doseči konsenza, lahko Predsedujoči povzame
vsebino sestanka ter v tej luči poda izjavo, povzetek ali zaključke,
ki so na njegovo zahtevo lahko pripeti k zapisniku sestanka. Države
članice imajo možnost komentiranja izjave, vendar se njihova stališča
ne obravnavajo kot interpretativne izjave in niso dodane k izjavi
Predsedujočega.
Proces odločanja usklajuje Predsedujoči OVSE. Le ta je odgovoren
za pripravo programa in organizacijo dela vseh pogajalskih in organov
odločanja OVSE. Prav tako organizira neformalne sestanke predstavnikov
držav članic, na katerih se razpravlja in pogaja o posameznih odločitvah,
izjavah in dokumentih, ki so kasneje tudi formalno sprejeti.
Vrhunska
zasedanja
Vrhunska zasedanja predsednikov držav oz. vlad OVSE potekajo praviloma
vsaki dve leti. Na njih se določajo in sprejemajo prednostne usmeritve
in naloge Organizacije.
Helsinki, 30.7. - 1.8.1975
Sprejeta je bila Helsinška sklepna listina, s katero so bili določeni
trije sklopi zavez (t.i. košaric) na politično-vojaškem in ekonomsko-okoljevarstvenem
področju ter področju človekovih pravic. Določeni so bili temeljni
standardi ravnanja držav (t.i. dekalog) ter ukrepi za krepitev zaupanja.
Listina predstavlja tudi osnovo za sodelovanje na področju gospodarstva,
znanosti, tehnologije, okolja in humanitarnih zadev.
Pariz, 19. - 21.11.1990
Na zasedanju je bila sprejeta Pariška listina za novo Evropo, ki
je formalno zaznamovala zaključek hladne vojne ter začela institucionalizacijo
KVSE. Udeleženci so pozdravili podpis Pogodbe o konvencionalnih
silah v Evropi (CFE). Ustanovljen je bil Urad za svobodne volitve,
ki se je dve leti kasneje preimenoval v Urad za demokratične institucije
in človekove pravice (ODIHR).
Helsinki, 9. - 10.7.1992
Ministri držav OVSE so sprejeli Helsinški dokument KVSE 1992 - Izzivi
sprememb, ki ugotavlja, da je KVSE regionalni dogovor v smislu VIII.
poglavja Ustanovne listine OZN. Ustanovljen je bil institut Visokega
komisarja za narodne manjšine, Forum za varnostno sodelovanje ter
Ekonomski forum. Sprejeta je bila odločitev o umiku tujih sil z
Baltika ter potrjena odločitev o suspenzu članstva tedanje Jugoslavije.
Budimpešta, 5. - 6.12.1994
Sprejet je bil dokument z naslovom Proti pristnemu partnerstvu novega
obdobja, ki je formaliziral spremembo imena iz KVSE v OVSE ter začel
razpravo o skupnem in celostnem varnostnem modelu za Evropo 21.
stoletja. Na zasedanju je bil formalno sprejet Kodeks obnašanja
pri politično-vojaških aspektih varnosti.
Lizbona, 2. - 3.12.1996
V lizbonski Deklaraciji o skupnem in celostnem varnostnem modelu
za Evropo 21. stoletja so bili zapisani varnostni izzivi in možnosti
za sodelovanje pri soočanju z njimi. Odobren je bil Okvir za nadzor
nad orožjem in razvoj programa Foruma za varnostno sodelovanje.
Ministri OVSE so pozvali Stalni svet k imenovanju predstavnika OVSE
za svobodo medijev ter sprejeli izjave o konfliktu v Gorskem Karabahu.
Istanbul, 18. - 19.11.1999
Sprejeta je bila Listina o evropski varnosti, ki predstavlja podlago
za kooperativno varnost, ter krepitev sodelovanja OVSE z ostalimi
mednarodnimi organizacijami in institucijami. Ustanovljene so bile
ekipe za hitro strokovno pomoč in sodelovanje - REACT; Operacijski
center v Sekretariatu OVSE, ki omogoča učinkovito pripravo in načrtovanje
hitre namestitve operacij OVSE na terenu ter Pripravljalni odbor
pod vodstvom Stalnega sveta za izboljšanje procesa konzultacij v
OVSE. Ministri so sprejeli tudi Deklaracijo Istanbulskega vrha.
Organi
in institucije
Vrhunsko
zasedanje (Summit)
predsednikov držav oz. vlad držav OVSE - poteka praviloma vsaki
dve leti. Na njem se določajo in sprejemajo prednostne usmeritve
in naloge Organizacije. Zadnje tako zasedanje je bilo leta 1999
v Istanbulu.
Pregledna
konferenca (Review Conference)
poteka pred vsakokratnim vrhunskim zasedanjem. Na njej se preučijo
aktivnosti in uresničevanje sprejetih odločitev in zavez, ter pripravijo
osnutki dokumentov, odločitev in izjav, ki bodo sprejete na vrhunskem
zasedanju.
Ministrski
svet (Ministerial Council)
na ravni zunanjih ministrov članic OVSE se sestaja v letih, ko ni
vrhunskih zasedanj. Na zasedanju zunanji ministri razpravljajo o
vseh pomembnih zadevah iz področja delovanja OVSE, pregledajo in
ocenijo aktivnosti Organizacije ter zagotovijo njihovo usklajenost
z osnovni političnimi cilji OVSE. Sprejete so ustrezne odločitve
za nadaljnje delo. Ministrskemu svetu, ki praviloma poteka v predsedujoči
državi, predseduje Predsedujoči OVSE.
Visoki
svet (Senior council)
sestavljajo politični direktorji z zunanjih ministrstev držav OVSE.
Ustanovljen je bil z namenom priprave dela in uresničevanja odločitev
Ministrskega sveta, ter za nadzor, upravljanje in koordinacijo zadev
OVSE v času med zasedanji le tega. Proces institucionalizacije Organizacije
je vodil v prenos številnih nalog Visokega sveta na Stalni svet.
Tako se je od leta 1997 Visoki svet sestajal enkrat letno v Pragi
zgolj kot Ekonomski forum.
Ekonomski
forum (Economic Forum)
je bil ustanovljen na podlagi odločitve ministrskega zasedanja v
Pragi leta 1992 z namenom spodbujanja dialoga o tranziciji in razvoju
v tržno gospodarstvo kot pomembnega prispevka k izgradnji demokracije.
Srečanja potekajo v okviru Visokega sveta OVSE enkrat letno v Pragi.
Forum predstavlja priložnost za izmenjavo pogledov na aktualna ekonomska
vprašanja ter predstavitev praktičnih rešitev razvoja sistema prostega
trga in gospodarskega sodelovanja med državami.
Stalni
svet (Permanent Council - "PC")
je glavni organ OVSE za sprejemanje odločitev, politični dialog
in razpravo. Sestavljajo ga stalni predstavniki držav članic pri
OVSE, ki se enkrat tedensko (praviloma ob četrtkih) sestajajo na
Dunaju in obravnavajo aktualno dogajanje na vseh področjih delovanja
ter sprejemajo odločitve glede nadaljnjih aktivnosti. Stalni svet
se občasno sestaja na ravni političnih direktorjev kot Okrepljeni
Stalni svet (Reinforced Permanent Council). Poleg formalnih
zasedanj Stalnega sveta potekajo na Dunaju številni neformalni sestanki
ter sestanki posameznih odborov, ki omogočajo izmenjavo mnenj glede
številnih zadev, obravnavanih v okviru OVSE.
Pripravljalni
odbor Stalnega sveta (Preparatory Committee - "PrepComm")
predstavlja forum za formalne politične konzultacije o vseh zadevah,
vključno z rednimi poročili o aktivnostih predsedujoče države. Pripravlja
odločitve, ki jih sprejme Stalni svet, ter dokumente, ki bodo posredovani
Ministrskemu svetu.
Forum
za varnostno sodelovanje (Forum for Security Cooperation - FSC)
se sestaja enkrat tedensko na Dunaju. V njegovem okviru poteka razprava
in sprejemanje odločitev glede vojaških vidikov varnosti in stabilnosti
na področju OVSE. Ima samostojen mandat in lasten štirimesečni ciklus
predsedovanja, ločen od predsedovanja OVSE. Glavni cilji so: pogajanja
o nadzoru nad orožjem, razorožitvi in ukrepih za krepitev varnosti
in zaupanja; redne konzultacije in intenzivno sodelovanje pri zadevah,
povezanih z varnostjo; zmanjševanje tveganja konfliktov in uresničevanje
dogovorjenih ukrepov. Skupna zasedanja Foruma za varnostno sodelovanje
in Stalnega sveta potekajo največ trikrat letno.
Svetovalni
odbor za upravljanje in finance (Advisory Committee on Management
and Finance - ACMF)
je zadolžen za oblikovanje letnega proračuna OVSE, ki je ključnega
pomena za nemoteno izvajanje aktivnosti Organizacije, vključno z
delovanjem terenskih misij. Sprejem le-tega ne pomeni zgolj odločitve
o finančnih in administrativnih vprašanjih delovanja OVSE, temveč
izraža tudi določene politične usmeritve njenega delovanja. Slovenija
je vodenje Odbora prevzela 1. oktobra 2004.
Kontaktni
skupini (Contact Groups)
predstavljata obliko partnerskega sodelovanja OVSE s šestimi sredozemskimi
državami t.i. Mediteranski partnerji za sodelovanje (Alžirija, Egipt,
Izrael, Jordanija, Maroko, Tunizija) ter petimi azijskimi državami
t.i. Partnerji za sodelovanje (Afganistan, Japonska, Južna Koreja,
Mongolija in Tajska). Skupinama predsedujeta prihajajoča in odhajajoča
članica OVSE Trojke.
Delovne
skupine in Neformalne odprte skupine prijateljev (Working Groups
and Informal Open-ended Groups of Friends)
ustanavlja država predsedujoča OVSE, ki določi tudi predsedujočega
posamezni skupini. Njihov namen je zagotavljanje večje preglednosti
in učinkovitosti pri konzultacijah z državami članicami. V omenjenih
skupinah običajno sodelujejo veleposlaniki ali člani stalnih misij
pri OVSE, ki imajo interes oziroma znanje s področja, s katerim
se ukvarja posamezna skupina. Skupine o svojem delu poročajo Pripravljalnemu
odboru ali Stalnemu svetu. Slednjemu se preko Pripravljalnega odbora
posredujejo tudi osnutki dokumentov.
Letna
pregledna varnostna konferenca (Annual Security Review Conference
- ASRC)
predstavlja forum za izmenjavo mnenj o aktualnih zadevah OVSE ter
za oblikovanje smernic nadaljnjega delovanja. Vsebinsko zajema vse
tri dimenzije OVSE. Na konferenci se opravi pregled varnostnih razmer
na področju OVSE ter oceni dejavnost v preteklem letu. Izvede se
tudi pregled rezultatov nadzora nad oborožitvijo, razorožitvijo
ter ukrepov za krepitev varnosti in zaupanja.
Predsedujoči
OVSE (Chairman-in-Office)
je minister za zunanje zadeve države članice, ki tisto leto predseduje
OVSE. Odgovoren je za izvedbo in usklajevanje aktivnosti OVSE, pri
čemer mu pomagajo Generalni sekretar in ministrska OVSE Trojka;
t.j. prejšnji, sedanji in prihodnji predsedujoči Organizaciji. Osrednje
naloge Predsedujočega obsegajo pripravo dnevnega reda dela, koordinacijo
aktivnosti posameznih organov in institucij OVSE, predstavljanje
Organizacije navzven ter nadzorovanje aktivnosti, povezanih s preprečevanjem
konfliktov, kriznim upravljanjem in pokonfliktno obnovo.
Parlamentarna
skupščina (Parliamentary Assembly)
trenutno šteje 317 poslancev iz držav članic OVSE in se sestaja
dvakrat letno. Ustanovljena je bila z namenom spodbujanja večje
vključenosti predstavnikov nacionalnih parlamentov v aktivnosti
OVSE - zlasti na področju krepitve demokratičnih institucij v državah
OVSE, pri razvoju in promoviranju mehanizmov za preprečevanje in
reševanje konfliktov ter razvoju institucij OVSE. Posebej aktivna
je na področju opazovanja volitev. Sedež Sekretariata Parlamentarne
skupščine je v Kopenhagnu. Funkcijo predsednika opravlja Alcee L.
Hastings.
Sekretariat
(Secretariat)
zagotavlja administrativno podporo zasedanjem Stalnega sveta, vodenje
arhiva OVSE, distribucijo dokumentov na zahtevo držav članic, informiranje
javnosti o glavnih aktivnostih OVSE ter operativno podporo celotni
Organizaciji. Z odločitvijo Vrhunskega zasedanja v Parizu je bil
prvotno ustanovljen v Pragi, kasneje pa se je na podlagi odločitve
Ministrskega sveta v Rimu preselil na Dunaj.
Sekretariat sestavljajo:
- Urad generalnega sekretarja (Office of the Secretary
General) koordinira podporo predsedujoči državi, ter tako
predstavlja osnovno točko vsakodnevnega usklajevanja s predsedujočo
v luči čim hitrejšega in nemotenega pretoka informacij. Urad skrbi
za vodenje delovanja Sekretariata (Executive management), obveščanje
javnosti (Press and Public Information Section), nudenje pravne
pomoči (Legal services), notranji nadzor (Internal oversight), vzdrževanje
stikov z mednarodnimi in nevladnimi organizacijami, mediteranskimi
in azijskimi partnerji ter drugimi državami (External co-operation),
varnost (Security coordinator). Med njegove naloge sodijo tudi aktivnosti
na področju enakopravnosti spolov (Gender issues), policijskih zadev
(Strategic Police Matters Unit), boja proti terorizmu (Action Against
Terrorism Unit) ter nedovoljene trgovine (Anti-Traficking Unit)
- Koordinator ekonomskih in okoljevarstvenih aktivnosti
OVSE (Coordinator of OSCE Economic and Environmental Activities)
si prizadeva za krepitev sposobnosti Stalnega sveta in institucij
OVSE, da se ustrezno odzivajo na ekonomske, socialne in okoljevarstvene
izzive varnosti. Deluje v podporo Predsedujočega OVSE. Zadolžen
je za: tesnejše sodelovanje OVSE z relevantnimi mednarodnimi organizacijami;
krepitev ekonomske, okoljevarstvene in socialne komponente delovanja
terenskih misij; poglobitev sodelovanja s Parlamentarno skupščino
OVSE; širitev stikov OVSE z nevladnimi organizacijami in zasebnim
sektorjem ter oblikovanje programov dodatnih aktivnosti, vezanih
na ekonomsko in okoljevarstveno dimenzijo OVSE. Funkcijo koordinatorja
opravlja Marcin Swiecicki.
- Center za preprečevanje konfliktov (Conflict
Prevention Centre - CPC) je bil ustanovljen na Vrhunskem
zasedanju v Parizu z namenom tesnejšega sodelovanja in koordiniranja
aktivnosti terenskih misij OVSE. Center ima ključno vlogo pri podpori
delovanja terenskih misij, saj koordinira njihove aktivnosti, jim
pomaga pri uresničevanju mandatov ter predstavlja stičišče za usklajevanje
aktivnosti v politično-vojaški dimenziji. Poleg tega je zadolžen
za podporo Predsedujočemu OVSE, Generalnemu sekretarju ter vsem
organom odločanja v OVSE glede izvrševanja nalog na področju zgodnjega
opozarjanja, preprečevanja konfliktov, kriznega upravljanja in pokonfliktne
obnove. Načrtuje in izvaja srečanja vodij misij; zagotavlja vsebinsko
podporo pri pripravi Letne pregledne varnostne konference; pomaga
predsedujoči državi pri pripravi obiskov vodij misij na Dunaju;
sodeluje pri vseh zadevah povezanih z mandati misij in terenskimi
aktivnostmi; nudi pomoč osebnim predstavnikom Predsedujočega OVSE,
ipd..
V okviru Centra delujejo Oddelek za podporo terenskim misijam (Mission
Programme Section - MPS), Oddelek za načrtovanje operacij (Operations
Planning Unit - OPU). Slednji vključuje tudi delovno skupino za
upravljanje z mejami (border management issues), političnega analitika
in situacijsko sobo (Situation Room), ki predstavlja 24-urno dežurno
službo za vzpostavljanje stikov z misijami in ostalimi terenskimi
aktivnostmi ter kontaktno točko za vse zadeve povezane z varnostjo
v Sekretariatu in na terenu. V strukturi Centra deluje Skupina za
koordiniranje projektov (Project Management Cell) in Skupina za
podporo Forumu za varnostno sodelovanje (Forum for Security Cooperation
Support Unit).
- Oddelek za človeške vire (Department of Human
Resources),
- Oddelek za upravljanje in finance (Department
of Management and Finance),
- Urad sekretariata v Pragi (Prague Office of the
Secretariat).
Generalni
sekretar (Secretary General)
s sedežem na Dunaju deluje kot predstavnik Predsedujočega OVSE in
ga podpira v vseh aktivnostih, ki vodijo k uresničevanju ciljev
OVSE. Ob sprejemu ministrske odločitve v Stockholmu leta 1992, s
katero je bil ustanovljen omenjeni institut, je bilo določeno, da
avtoriteta Generalnega sekretarja izhaja iz skupne odločitve držav
članic, pri čemer le ta deluje v skladu s smernicami predsedujoče
države.
Med njegove naloge sodi upravljanje s strukturami in operacijami
OVSE - vključno s Sekretariatom; aktivno sodelovanje s Predsedujočim
OVSE pri pripravi in vodenju sestankov; zagotavljanje uresničevanja
odločitev; predstavljanje politike in delovanja OVSE v mednarodnem
okviru; vzdrževanje stikov z drugimi mednarodnimi organizacijami;
svetovanje o finančnih učinkih posameznih predlogov in zagotavljanje
ekonomičnega delovanja institucij. Prav tako zagotavlja skladnost
delovanja misij in institucij OVSE s pravili; redno poroča organom
OVSE o aktivnostih Sekretariata in terenskih misij ter pripravlja
Letno poročilo OVSE. Odgovoren je za administrativni, finančni in
kadrovski del delovanja OVSE; organizacijo konferenc; prevajanje;
informacijsko tehnologijo ter obveščanje javnosti. Generalnega sekretarja
na predlog predsedujoče države potrdi Ministrski svet. Mandat traja
tri leta z možnostjo podaljšanja za dve dodatni leti. Funkcijo generalnega
sekretarja OVSE opravlja Ján Kubiš.
Urad
za demokratične institucije in človekove pravice (Office for Democratic
Institutions and Human Rights - ODIHR)
s sedežem v Varšavi je glavna institucija odgovorna za: promocijo
demokratičnih volitev; praktično podporo pri vzpostavljanju demokratičnih
institucij in sistema človekovih pravic, krepitev civilne družbe
in vladavine prava, ter prispevek k zgodnjemu ugotavljanju in preprečevanju
konfliktov. Urad je tudi kontaktna točka za vprašanja Romov in Sintov.
Ustanovljen je bil na Vrhunskem zasedanju v Parizu kot Urad za svobodne
volitve, na Vrhunskem zasedanju v Helsinkih pa je bil njegov mandat
razširjen tudi na druga področja. Funkcijo direktorja urada opravlja
Christian Strohal.
Visoki
komisar za narodne manjšine (High Commissioner on National Minorities
- HCNM)
je zadolžen za zgodnje ugotavljanje in reševanje medetničnih napetosti,
ki bi lahko ogrozile mir, stabilnost in prijateljske odnose med
državami članicami OVSE. Institut Visokega komisarja je bil ustanovljen
na Vrhu OVSE v Helsinkih leta 1992 in deluje kot instrument preventivne
diplomacije. Deluje neodvisno od vseh vpletenih strani, opravlja
"on-site" misije, ter promovira dialog, zaupanje in sodelovanje.
Sedež ima v Haagu. Funkcijo Visokega komisarja opravlja Rolf Ekeus.
Predstavnik
za svobodo medijev (Representative on Freedom of the Media - RFoM)
spremlja razvoj medijev v državah OVSE, pomaga vladam pri spodbujanju
svobode, neodvisnosti in pluralizacije medijev ter opozarja v primeru
kršitev svobode izražanja. Funkcijo Predstavnika za svobodo medijev
opravlja Miklos Haraszti.
Posebni
predstavnik za boj proti trgovini z ljudmi (Special Representative
in Combating Trafficking in Human Beings)
deluje na področju celostnega pristopa do problematike trgovanja
z ljudmi. Zadolžen je za izvajanje Akcijskega načrta OVSE za boj
zoper trgovino z ljudmi. Funkcijo Posebne predstavnice opravlja
Helga Konrad.
Sodišče
za spravo in arbitražo (Court of Conciliation and Arbitration)
je bilo ustanovljeno z namenom reševanja sporov med državami članicami
OVSE, ki so pogodbenice Konvencije o spravi in arbitraži v okviru
OVSE, ki je stopila v veljavo 5.12.1994. Do danes je konvencijo
ratificiralo 33 držav članic. Sodišče ni stalni organ, temveč se
ustanovi "ad hoc", v kolikor je nanj naslovljena prošnja
za rešitev spora. Komisija za spravo v začetni fazi postopka posluša
primer in pripravi poročilo; nakar imata stranki na voljo 30 dni
časa, da zaključke Komisije sprejmeta. V kolikor do dogovora ne
pride, se poročilo preda v razsojanje Arbitražnemu sodišču, katerega
odločitev je zavezujoča. Člani sodišča so eminentne osebnosti s
širokimi izkušnjami v mednarodnih zadevah in mednarodnem pravu.
Doslej na sodišče ni bil naslovljen še noben primer. Funkcijo predsednika
sodnika opravlja Robert Badinter.
Instrumenti
OVSE ima za izvajanje svojih aktivnosti na voljo naslednje instrumente:
- Terenske misije so eden izmed primarnih in najpogosteje uporabljenih
instrumentov za dolgoročno preprečevanje konfliktov, krizno upravljanje,
reševanje konfliktov ter pokonfliktno obnovo.
- Misije za ugotavljanje dejstev in misije poročevalcev, so kratkoročni
obiski strokovnjakov in drugih predstavnikov OVSE, katerih naloga
je ugotavljanje dejstev, poročanje organom OVSE o svojih ugotovitvah
ter priprava priporočil.
- Osebni predstavniki Predsedujočega OVSE, so običajno izkušeni
diplomati ali ugledne politične osebnosti iz držav OVSE, ki so imenovane
in pooblaščene s strani Predsedujočega, da mu na podlagi jasnega
mandata pomagajo pri reševanju kriz ali konfliktov.
- "Ad-hoc" usmerjevalne skupine sestavlja manjše število
držav, vključno z OVSE Trojko, katerih namen je pomoč Predsedujočemu
pri specifičnih nalogah - zlasti na področju preprečevanja konfliktov,
kriznem upravljanju in reševanju sporov.
- Mehanizme za mirno reševanje sporov je mogoče aktivirati brez
konsenza, ter tako ob soglasju omejenega števila držav omogočajo
hitro odzivanje in vzpostavitev takojšnjih stikov med stranmi v
sporu.
- Mirovne operacije so lahko vzpostavljene v primeru konfliktov
med državami članicami OVSE ali v njih samih. Ta možnost doslej
še ni bila uporabljena.
Sodelovanje
z mednarodnimi organizacijami
Temeljno podlago za krepitev sodelovanja OVSE z drugimi mednarodnimi
organizacijami predstavljata Platforma kooperativne varnosti, ki
je bila sprejeta na vrhunskem zasedanju v Istanbulu leta 1999, ter
Strategija soočanja z grožnjami varnosti in stabilnosti v 21. stoletju,
sprejeta na ministrskem zasedanju v Maastrichtu. Glavni načeli medsebojnega
sodelovanja sta krepitev organizacij ter učinkovit multilateralizem.
Izmed 55 držav OVSE, ki so obenem članice OZN, je 46 članic Sveta
Evrope, 26 članic NATO in 25 članic EU. Zato predstavlja pretežni
del tozadevnih aktivnosti OVSE sodelovanje z OZN in njenimi specializiranimi
agencijami, Svetom Evrope, EU in NATO. Vse omenjene organizacije
se soočajo s podobnimi vprašanji, vendar vsaka s svojega zornega
kota. V ta namen so med njimi vzpostavljeni redni stiki. V praksi
je medsebojno sodelovanje najbolj razvejano z EU in NATO.
|
|
|
Prednostne naloge OVSE v letu 2005
slovensko: (142 kB)
Pogosto zastavljena vprašanja
več >>>
Publikacija Kultura dialoga: norme načela,
zaveze, institucije, delovanje. OVSE 30 let po Helsinkih
slovensko: (1,15 MB)
Pilotni projekt izobraževanja o človekovih
pravicah
več
>>>
|
|
V središču
Sklepno poročilo in ocena predsedovanja Slovenije OVSE, 267 kB >>>
OSCE Chairmanship Newsletter >>>
Kontakt
Ministrstvo za zunanje zadeve
Prešernova 25
SI- 1000 Ljubljana
Telefon: +386 1 478 2000
Telefaks:+386 1 478 2340
E-pošta: gp.mzz@gov.si
o strani >>>
|
