Domov
Predsedovanje
Zgodovina
Predsedujoči
Prednostne naloge
Sporočila za javnost
Dogodki
Pogosto zastavljena vprašanja
Dokumenti
Izjave / govori
Članki / intervjuji
Konference / sestanki
Odločitve / deklaracije
Drugi dokumenti
 


 

Dnevnik - 3.12.2005
Aleš Gaube: Učne ure naše diplomacije ©

Dvanajst mesecev intenzivne multilateralne diplomacije se v Mladiki izteka v sklepno fazo. Slovensko predsedovanje Organizaciji za varŹnost in sodelovanje v Evropi, največjemu regionalnemu združenju, ki ima precej manjŹšo težo kot Združeni narodi, je bila poučna šola. Ne samo zaradi bližajočega se predŹsedovanja Evropski uniji leta 2008, temveč predvsem zaradi podkovanosti same diploŹmacije. Slovenski diplomatski mreži so se razširila obzorja. Svet se ji ne začenja več zgolj v Bruslju in končuje v Prištini.

Zamrznjeni konflikti na tleh nekdanje SovŹjetske zveze v minulih petnajstih letih nikoli niso bili na vrhu seznama s prednostnimi nalogami slovenske diplomacije. Z Gorskim Karabahom, pridnjestrskim vprašanjem, gruŹzijskimi težavami z rusko vojsko, ki po razŹpadu Sovjetske zveze zavlačuje z umikom s Kavkaza, in avtokratsko-diktatorskimi režimi od Erevana do Biškeka so se bolj ljubiteljsko ukvarjali posamezniki na ministrstvu, kot da bi bili predmet resne politične analize z reŹdnimi uvrstitvami na seje ministrovega koŹlegija.

Zanemarjanje etnično, kulturno in jezikovno izredno pestrega območja, ki premore vse potenciale, da v prihodnjih letih iz tlečega soda smodnika eksplodira v eno izmed osŹrednjih svetovnih kriznih žarišč, je bilo celo relativno razumljivo. Slovenija je bila v čakalnici za Nato in Evropsko unijo. Osredotočenost na evroatlantsko perspektivo ni bila zgolj glavni cilj zunanje politike, bila je tudi del določanja nove identitete države. Politična popkovina z Balkanom se je rezala na vseh koncih. Tuji diplomati se prve polovice 90. let radi spominjajo približno takole: Slovenija je želela dajati vtis, kot da nikoli ni bila del Jugoslavije. Zanikanje zgodovinske realnosti nove države je šlo celo tako daleč, da se je Titova državna tvorba v pogovorih na štiri očiŹ opisovala kot nočna mora. V takšnem ozračju skorajda ni bilo zanimanja za dogajanje vzhodno od Dunaja. Do srečanj s predstavniki novonastalih držav na območju nekdanje Sovjetske zveze je prihajalo kvečjemu ob robu multilateralnih srečanj ali ob predaji diplomatskih poverilnih pisem predsedniku države. Rusija je bila izjema.

Po umiritvi vojnih viher na balkanskem območju je mednarodna skupnost potrebovala nasvete. Slovenija, ki je medtem za tujino postala zgleden primer demokratične tranzicije, je bila najprimernejši naslov za to. Malce nejevoljno je država sprejela tudi to vlogo in se slednjič v njej celo našla. Še najbolj so se horizonti slovenski diplomaciji odprli z dvema predsedovanjema varnostnemu svetu Združenih narodov avgusta leta 1998 in novembra leto dni kasneje. Predvsem pri prvem se je Slovenija izkazala z dobrim vodenjem, ko je ob takratni prekinitvi iraškega sodelovanje z oborožitvenimi inšpekcijami okusila, kaj pomeni "upravljati" svetovne konflikte, ki naglo izbruhnejo. Država se je s tedanjima enomesečnima krmarjenjema med interesi velesil umestila na svetovni politični zemljevid. Prav zato nekoliko preseneča ugotovitev ministra Dimitrija Rupla češ da je Slovenija z letošnjim predsedovanjem ťsedla za veliko mizoŤ. Iste izjave smo navsezadnje lahko slišali tudi ob vstopu v EU in Nato. Za nameček pa svojevrstno nezaupnico prejšnjim dejanjem slovenske diplomacije v zvezi s povečevanjem mednarodnih prepoznavnosti države predstavlja zanesena, a ponesrečena izjava vodje projektne skupine OVSE pri ministrstvu za zunanje zadeve Borisa Frleca, češ da tolikokrat pravilno izgovorjenega imena naše prestolnice kot letos še ni slišal.

Neprespanih noči v Mladiki je bilo med predsedovanjem OVSE zagotovo manj kot ob vodenju varnostnega sveta. Na zunanjem ministrstvu pa je vseeno čutiti izjemno olajšanje. Naporna sezona multilaterale se izteka. Z doseženim proračunom, začetim reformnim procesom organizacije in imenovanjem novega generalnega sekretarja je Slovenija iz polnila glavne domače naloge, podedovane po lanskem bolgarskem predsedstvu. Ni ji pa v ťletu odločitveŤ uspelo uresničiti želje, da bi se OVSE močneje angažiral na Kosovu.

Ob koncu slovenskega predsedovanja se zastavlja vprašanje, kako bo Ljubljana izkoristila politični kapital, domnevno pridobljen z vodenjem te organizacije. Tu se velja spomniti obiska izraelskega zunanjega ministra Šimona Peresa pred leti v Ljubljani. Takrat mu je še drugače notranjepolitično obarvani zunanji minister Rupel ponudil Slovenijo kot možni kraj za pogajanja s Palestinci. Slovenska ponudba je na obraz izraelskega diplomata v Peresovem spremstvu privabila zgolj nasmešek. "Približno petdeseta država ste, ki imate takšno zamisel Kar v vrsto se boste morali postaviti1!" mi je prišepnil z nasmeškom. V mednarodnih odnosih so majhne države pogosto lahko igrale pomembno vlogo. Zaradi svoje neproblematičnosti in blokovske neopredeljenosti jim je uspelo dobre usluge posredništva ponuditi zapletenemu mednaŹrodnemu okolju. Med tovrstne zgodbe o usŹpehu je zagotovo mogoče uvrstiti Norveško, ki je blestela kot gostiteljica pogajanj o mirovnem sporazumu iz Osla, s katerimi so Palestinci in Izraelci stopili na težavno pot iskanja končnega sobivanja, ali pa kot posrednica med uporniškimi tamilskimi tigri in osrednjo šrilanško vlado.

Če se je Slovenija res izkazala za sijajno nepristransko posrednico in se politični kapital ne bo stekel zgolj na račun predseŹdujočega potem bi moral slediti tudi kakšen oprijemljivejši dokaz za njeno sijajnost. Trepljanje Źtega ali onega šefa diplomacije po Ruplovih ramenih pač ne zadošča za kakšno posebno veselje. Slovenija ima veliko skritih gradov, ki so verjetno premajhni za izraelsko-palestinski konflikt za kakšnega vzhodno Dunaja pa bi morda znali biti ravno pravšnji.

© Pravice pridržane. Dnevnik 2005.

- Prispevek v elektronski obliki .pdf - 115 Kb

na vrh >>>

 

Prednostne naloge OVSE v letu 2005
slovensko: (142 kB)

Pogosto zastavljena vprašanja
več >>>

Publikacija Kultura dialoga: norme načela, zaveze, institucije, delovanje. OVSE 30 let po Helsinkih
slovensko: (1,15 MB)

Pilotni projekt izobraževanja o človekovih pravicah
več >>>

V središču

Sklepno poročilo in ocena predsedovanja Slovenije OVSE, 267 kB >>>

OSCE Chairmanship Newsletter >>>

Kontakt

Ministrstvo za zunanje zadeve
Prešernova 25
SI- 1000 Ljubljana
Telefon: +386 1 478 2000
Telefaks:+386 1 478 2340
E-pošta: gp.mzz@gov.si

o strani >>>